Zgodovina Kosez

Cerkev sv. Marjete, sedaj Presvetega Odrešenika

Kosezi

Jedro stare vasi Koseze ali pravilneje Kosez, kot bomo videli kasneje, je ležalo ob križišču sedanje Podutiške in Koseške ceste. Ta mala vas je dobila ime po staroslovenskih kosezih, pripadnikih starega slovenskega družbenega sloja, ki bi ga smeli imenovati na pol plemiškega. Nemci so jih zaradi tega imenovali “edlinge”. Zato ima v svojih prvih omembah tudi ta vas, kot mnoge druge koseške naselbine na Slovenskem, naziv Edling, ne manjka pa tudi slovenski Kosez. Njen obstoj sega nazaj v prva stoletja naselitve Slovencev v novi domovini. Koseške naselbine so povsod na Slovenskem v pretežni večini v območju najstarejše slovenske kolonizacije, ki je bilo poseljeno med 6. in 9. stoletjem, le neznaten del takih naselbin bi mogli spraviti še v zvezo s kolo­nizacijskim delom med 9. in 12. stoletjem. Na ozemlju poznejše kolonizacije kosezov sploh ni. Njihovih naselbin ni najti nikjer v središču pokrajin, marveč le v njihovi bližini. Večinoma je bilo v istem kraju naseljenih po več kosezov, vendar niso redki tudi taki primeri, kjer je bil v kraju en sam kosez. Tak primer je bil verjetno tudi pri naših Kosezah, ki pa so dobile to ime v množini šele v drugi polovici 19. stoletja. Do takrat je prevla­dovalo ime Kasez oz. Edling v ednini, kar bi kazalo, da je bil tu le en sam kosez.

V srednjem veku

Vas se v srednjeveških virih omenja prvič sorazmerno pozno, šele leta 1414, ko je Pankrac Jamski podelil ljubljanskemu meščanu Petru Orloni v fevd desetine od 2 kmetij v Šiški, 9 na Jami, 13 v Zgornji Šiški in 5 v Kosezu pri Sv. Marjeti, dalje od 15 kmetij v Dravljah, 3 v Trati, 3 v Zapužah, kar vse je bilo takrat v fari Št. Vid nad Ljubljano. Verjetno gre za iste desetine, ki jih je že 1374 Nikolaj Smrekar podelil ljubljanskemu meščanu Juriju Orloni, očetu omenjenega Petra. Jurij je bil te desetine kupil od Gregorja Porgerja in njegovega sina Janeza. Leta 1383 je isti Smrekar podelil te desetine vdovi omenjenega Jurija Orlone in sinu Petru. Mogli bi torej trditi, da se Koseze omenjajo že prej, žal pa v obeh listinah iz 1374 in 1383 kraji niso posamič našteti, temveč se govori le o desetinah pred mestom Ljubljano. Ker pa so bili lastniki teh desetin pred Orlono Porgerji, bi mogli trditi, da gre za tiste desetine, ki jih omenja delitvena listina med Ulrikom Jetrbenškim in nečakom Nikolajem iz leta 1336, ko so Nikolaju pripadle med drugim tudi desetine, ki jih je takrat imel od jetrbenških v fevdu Lenart Porger. Desetine v omenjenih vaseh, torej tudi v Kosezu, so bile prvotno last jetr­benških. Leta 1373 sta Jurij in Janez Jetrbenška prodala svojo posest na Kranjskem in v Marki ter voštate v Ljubljani in okoli nje svojemu stricu Nikolju Smrekarju. V pogodbi med Nikolajevim sinom Janezom Smrekarjem in njegovimi sorodniki Jamskimi iz leta 1418 je prišlo do poravnave tako, da so oboji podeljevali te fevde; če pa bi Smrekar umrl brez dedičev, bi vsa posestva pri­padla Jamskim. Toda že v navedeni listini iz 1414, ko se vas Kosez prvič omenja, se govori o tem, da so del posesti Jamski že prej kupili od Jetrbenških, nadvojvoda Ernst pa jim je te fevde potrdil. Ostanek jetrbenške posesti so Jamski dobili po letu 1427, ko je umrl Janez Smrekar kot zadnji svojega rodu brez dedičev in je vsa njegova posest pripadla deželnemu knezu, toda šele s fevdnim pismom iz leta 1444. Med 1427 in 1444 je bila ta posest in z njo tudi vas Kosez last deželnega kneza tj. vojvode Friderika, kasnejšega cesarja Friderika III. Leta 1427 je omenje­ni Peter Orlona vrnil nadvojvodi Frederiku desetine v navedenih vaseh, med njimi od 5 kmetij v Kosezu pri Sv. Marjeti, ker je vse te desetine prodal ljubljanskemu meščanu Sore Tutorju. V listini navaja, da so bile nekoč fevd Janeza Smrekarja, po njegovi smrti pa so pripadle deželnemu knezu. Ta je nato 1. februarja 1428 podelil navedene desetine Sore Tutorju. Pred 1444 je bil lastnik teh desetin Erazem Sore iz Ljubljane, sin omenjenega Sore Tutor­ja, to leto pa jih je kralj Friderik podelil ljubljanskemu meščanu Primožu Bičku. V fevdni knjigi Jamskih iz 1453 se navaja kot zasnovalec teh desetin kamniški meščan Lenart Pečaher, pred njim jih je imela Kunigunda, vdova Erazma Sore iz Ljubljane, leta 1480 pa je bil lastnik teh desetin beljaški meščan Hans pl. Eghk.

Skoraj do konca 15. stoletja se ime vasi ponavlja v doslej znanih virih le v nemški obliki, in sicer kot sing. Edling. Da bi se ta vas ločila od Kosez (Edlingen) pri Vodicah in drugih Kosez na Kranjskem, so vedno dostavljali še ime bližnje cerkve Sv. Mar­jete. Šele leta 1495 prvič naletimo na slovensko ime vasi. Tega leta je Vrban Kosl iz Zgornje Šiške prodal njivo pri jami ob cerkvi Sv. Krištofa (v Šiški), z vsemi pravicami Jakobu Kindlu iz Šiške in Marku Sircu (Syrtz), prebivajočemu v Kosezu (zw Kassess), kot ključarjema cerkve Sv. Marjete v Kosezu in njihovim naslednikom.Zemljiška posest v Kosezu je bila že v srednjem veku močno raz­drobljena. Kot smo videli iz prve omembe leta 1414, je vas imela takrat pet kmetij. O nekdanjem kosezu – razen imena – žal ni več nobenih sledov. Proces vključitve kosezov v zemljiška gospostva je bil tu že končan. Iz nekdanje posesti koseza je nastalo pet kmetij. Te so bile prvotno jetrbenške, kasneje Smrekarjeve, nato pa last Jamskih. Jamski so bili lastniki vse do leta 1545, ko je Franc Jamski prodal vso to posest – tedaj že davno razbito na razne lastnike tako, da se tedaj sploh ni več vedelo, kje je kaka posest omenjena še v seznamu posesti Jamskih iz leta 1453 – novemu lastniku Francu pl. Turnu.

V urbarju stolnega kapitlja v Ljubljani iz let 1497-1500, ki je bil konec 15. stoletja lastnik ene kmetije v Kosezu, se ime vasi poleg oblike v sing. Kasses navaja tudi v plur. kot “in Kasesich” ali “zu Kassesich”. Na tej kapiteljski kmetiji je kmetoval poto­mec zgoraj omenjenega Sirca Jannes Syrecz, ki je plačeval letno dva dukata. Sredi 16. stoletja je bil lastnik ene kmetije v tej vasi tudi meščanski špital v Ljubljani. V urbarju iz 1541 je pod imenom vasi Kassess naveden Štefan Smrekar, ki je od ene cele kmetije odrajtoval letno 1 marko soldov, 2 kokoši, 20 jajc in 2 piščanca ob pustu. Svojo posest v Kosezu je imela tudi ljubljans­ka škofija kot je videti iz urbarjev njene posesti iz dobe od 1572 do 1757. Vsa njena posest v tej okolici je bila združena v županijo Savlje, pod katero sta spadali tudi dve kmetiji v Kose­zu. Leta 1757 je bil na eni Tomaž Kovač, druga pa je bila razdel­jena na dve polovici; eno je imel Matija Tome, drugo pa župan te župe Matija Japelj, ki je kot župan bil oproščen tlake in t.i. “malih pravd”. Tudi kapiteljska kmetija v Kosezu je sredi 18. stoletja že razpadla na dve polovici, na katerih sta tlačanila Anže Zakotnik in Jakob Sitar. Posest ljubljanskega meščanskega špitala je bila 1770 na dražbi prodana Francu Jamniku in Fedrans­bergu, ki sta med drugim kupila tudi kmetijo v Kosezu. Vse to je sestavljalo gospostvo Novi svet, ki je 1798 postalo last Franca.

19. stoletje do danes

Bekhena, leta 1809 pa rodbine Javornik. Deželno glavarstvo na Kranjskem je imelo v 16. stoletju tudi enega podložnika v Kosezu – 1571 je bil to Jure Kačič – toda 1739 je bila posest prodana Nemškemu viteškemu redu v Ljubljani, Kačičeva kmetija pa je bila 1757 razdeljena že na tri dele, ki so jih imeli Matija Zakotnik, Jurij Gorišek in Tomaž Gaber.O vasi Kosez (Kossess) daje špitalski urbar iz 1749-1750 tale opis : tukajšnje njive so delno z dobro, delno s srednjo in peščeno zemljo. Ležijo na ravnem in jih obdelujejo dvovprežno. Sejejo letno in zimsko žito, več rži kot pšenice, pa tudi strniščno ajdo in laneno seme. Živinsko pašo imajo vaščani v šišenski gmajni pri Rožniku, vsaka kmetija plača zato komendi letno po 4 solde. Soseska iz Kosez je imela kot skupno last hrib Ravnik že v srednjem veku. Ko je 1579 špitalski podložnik Lukan Rahne del gozda izkrčil in napravil tam njive, so mu Koseščani te njive uničili. Na procesu, ki je bil 1582, pred vicedomom zaradi tega, je bilo s pričami ugotovljeno, da uživa soseska v Kosezu ta hrib kot gmajno in da ima do nje pravico tudi Rahne, toda svojega deleža ne sme ograditi in obdelati, temveč mora ostati gmajna. Kar je posadil, mora po žetvi opustiti. Med Kosezami, Dravljami in Podutikom je bil obširen gozd, imenovan “gmajna”, ki pa je bil že konec 18. stoletja razdeljen med sosednje vaščane za drva in steljo.

Franciscejski kataster iz 1826 nam je ohranil najstarejši tločrt Kosez, ki se tu imenujejo še “Kosses”. Vas je štela takrat 15 hišnih {tevilk : 1. Miklavž Jarc p.d. Verhouc, 2. cerkvena hiša, 3. Sedan Matija p.d. Jakob, 4. Sedan Martin p.d. Jureč, 5. Selan Tomaž p.d. Kocman, 6. Šakler Jože p.d. Gaber, 7. Betič Gašper p.d. Speličnik, 8. Zakotnik Jakob p.d. Kušar, 9. Košenina Jožef p.d. Pirl, 10. Kovač Primož p.d. Saverl, 11. Zakotnik Jožef p.d. Zakotnik, 12. Sitar Jurij p.d. Sitar, 13. Tome Anton p.d. Primc, 14. Škodlar Martin p.d. Smrekar in 15. Černe Matija p.d. Selan.

Zgodovinar Ilešič trdi, da se Koseze kot naselje ločijo v vsakem oziru od obeh Šišk. Za njima zaostajajo predvsem po velikosti, saj še leta 1825 obsegajo le 15 hišnih številk in od teh so bile le št. 10-15 večje, prvotne kmetije. To so tiste, ki stoje brez pravega reda razpostavljene ob križišču glavne ceste (Podutiške) in poti na jug v smeri nekdanje opekarne (Koseška). Vas torej nima talnega načrta vrstne vasi kakor obe Šiški in namesto zeml­jiške razdelitve na proge nastopa razdelitev, ki jo lahko označimo kot razdelitev na delce. Imamo namreč opraviti v glavnem s tremi kompleksi njiv (severno, severozapadno in južnozapadno od vasi), v katerih imajo svoje deleže omenjene hišne številke. Svet med Dravljami in Kosezami je močno močvirnat, zlasti ob potoku Pržanec, ki se zaradi majhnega padca ob nalivih kaj kmalu razlije po sosednjem zemljišču. Pri Kosezah je dobra ilovica, zato so bile tam baje že od nekdaj opekarne, prvotno v 19. stoletju last ljubljanskega stavbenika Tonniesa, nato pa Kranjske stavbne družbe. V 19. stoletju so se Koseščani v glavnem poleg polje­delstva in živinoreje ukvarjali tudi s prevozništvom. Imeli so velike vozove z vprego 4-6 konj. Vozili so baje iz Trsta celo na Dunaj in v Pariz, zato naj bi se težki vozovi še danes imenovali “parizarji”. Število prebivalstva je v starejši dobi le počasi naraščalo. Leta 1749 je bilo še vedno le 5 starih kmetij in bajtarjev. Leta 1826 je bilo 15 hišnih številk, 1837 pa 18 s 118 prebivalci. Do leta 1921 je število prebivalcev naraslo na 261, do 1937 pa že na 680 in 97 hišnih številk.

Cerkev Sv. Marjete

Cerkev Sv. Marjete se omenja prvič leta 1414 v povezavi z imenom vasi in tako potem tudi v vsem srednjem veku. Po vsej verjetnosti je stala že v 14. stoletju, če ni še starejša. Patrocinij te svetnice kaže že sam po sebi, da gre za starejšo cerkev. Cerkve, posvečene sv. Marjeti, so pri nas vse zelo stare in so postavl­jene zlasti v krajih, kjer rade nastopajo povodnji ali kjer so močvirja. To je v zvezi z legendo o sv. Marjeti; ta da je rešila ljudstvo hudega zmaja, ki je bival v velikem močvirju. Zato so jo častili kot zavetnico pred povodnjimi. Da so ji postavili cerkev na tem kraju, kaže, da je bil svet tod okoli v starih časih še bolj močvirnat, kot je bil do nedavnega in da so bile povodnji, ki jih je povzročal potok Pržanec, včasih veliko hujše. Na Kranjskem je sv. Marjeti posvečenih kar 11 farnih in 21 podružničnih cerkva.